Sonce je že visoko na nebu, ko se spravim iz postelje. Sem pozabil naviti budilko, spal sem dokler nisem zaslišal motorja od poštarja, ki je peljal mimo hiše.
Pripravim zajtrk, vzamem zvezek z načrtom sadovnjaka iz predala in se odpravim težakemu delu naproti. Danes bom posadil sedem dreves. Za vse moram skopati kar globoko luknjo. Iz drvarnice vzamem potrebno orodje in se odpravim na travnik. Z lesenimi količki označim, kje bodo posajena drevesa, in začnem s kopanjem. Pred sajenjem sem preučil ponudbo, saj imajo lokalne drevesnice za sadna drevesa v Sloveniji številne odporne sorte, primerne za našo lego in tip tal. Lopata zapičim v zemljo, prvi koraki so najtežji, je potrebno prebiti debelo travnato rušo. Potem gre delo lažje od rok. In tako sedemkrat, za sedem lukenj. Po zadnji izkopani luknji se oglasi moj trebušček in pove, da je čas za kosilo. Orodje, ki ga ne bom več potreboval, odnesem nazaj v drvarnico. V kopalnici umijem roke in se z mrzlo vodo osvežim po obrazu. Kosilo je na štedilniku že skoraj pripravljeno. Pogledam skozi okno na travnik. Dobro delo sem naredil. Lepo bo videti, ko bodo drevesa posajena, še lepše bo, ko bodo zrasla in rodila prve sadove.
Po kosilu še malo počivam na terasi hiše. Lepo v senci, veter narahlo pihlja. Bi kar celo popoldan prebil tako. Pa ne gre, je treba končati začeto delo. Iz drvarnice vzamem samokolnico, jo naložim s sadikami dreves in gnojilom, ki ga bom zmešal z zemljo. Postavim vsako sadiko v svojo luknjo, z lopato posipam gnojilo in luknjo zakrijem z zemljo. Na koncu še poteptam, kar s čevlji. Ko so drevesa posajena, jih je potrebno še zaščititi pred srnjadjo. Ta mlada drevesa so kot desert za srne in srnjake. Postrgajo vso mlado lubje z dreves in s tem uničijo drevo, pa tudi mlade veje posmukajo skoraj do debla.
Tako okrog mladih dreves ovijem plastično ponjavo in debla dreves še dodatno zaščitim s kovinsko mrežo. Tako vsaj malo otežim delo srnam. Pospravim orodje, zabeležim posajena drevesa v moj načrt, zaklenem drvarnico in utrujen padem v posteljo.…