Ko sem se zjutraj prebudila, sem ugotovila, da se mi bo današnji dan drugače iztekel, kot sem pričakovala. Zunaj je namreč deževalo in v službo sem morala namesto s kolesom iti na avtobus.
Najprej sem si morala pripraviti drugačna oblačila. Iz kuhinje je zadišala kava, ki jo je pripravil mož, ki je odšel pred mano v službo. Najprej sem se usedla h kavi in malo razmislila, kaj vse mi je današnje vreme spremenilo. Po vsej verjetnosti ne bo deževalo ves dan, sicer pa bo danes popoldan dan za počitek. Spila sem kavo in se odšla urediti v kopalnico. Na avtobusno postajo sem odšla nekaj minut prej, saj nisem bila prepričana, kako vozijo avtobusi. Bile so počitnice in nekaj šolskih linij jih običajno ukinejo. Počasi je nehalo deževati in od daleč se je kazala jasnina na nebu. Videti je bilo, da ta dan ne bo več dežja. Ko sem prišla na postajo, je tam že čakalo nekaj ljudi. Postavila sem se ob pločnik in se odmaknila od večje gneče. Nehote sem ujela pogovor med ženskami, ki so ravno tako čakale na avtobus, o tem, kako je postala kava draga. Naštevale so gostilne, kjer se da piti dobro kavo, in zraven govorile o cenah. Ugotovila sem, da bi rade pile dobro kavo, pa da ne bi bila preveč draga. Pristopila sem, jih pozdravila ter povedala, da sem nehote slišala njihov pogovor. Povedala sem jim za zelo prijeten lokal, kjer lahko spijejo dobro kavo z lepim razgledom. Videla sem, da sem jim ustregla s to informacijo. Potem pa je ena od njih takoj rekla, da njej kava sploh ni tako dobra, ampak se takih srečanj vedno udeleži, saj ji kava pomeni druženje in sproščanje s prijateljicami.
Dobivajo se redno vsak dan in si imajo vedno veliko za povedati. Potem je prišel avtobus in počasi smo vstopali. Spraševala sem se, ali bodo vendarle obiskale kraj, ki sem jim ga priporočila. Tudi sama bom kmalu šla tja na kavo s prijateljico.